Optimizacija okluzije z digitalnimi postopki: so intraoralne korekcije še potrebne?

Digitalno oblikovanje in izdelava sta postala nepogrešljiv del sodobne dentalne prakse. Vedno več restavracij – začasnih in dokončnih – izdelujemo v monolitni obliki, vse pogosteje pa se uveljavlja tudi popolnoma digitalen potek dela brez uporabe delovnega modela. Hkrati se iz dneva v dan povečuje potreba po digitalni optimizaciji okluzije, skupaj s številom razpoložljivih orodij, ki nam to omogočajo.

Toda ali nam digitalizacija in doba umetne inteligence zares prinašata odgovore na izzive, s katerimi se vsakodnevno srečujemo pri predaji in cementiranju protetičnih nadomestkov? Prilagajanje okluzije je pri skoraj vsakem pacientu še vedno ustaljena in praktično neizbežna praksa. Jasno je, da sta količina časa in vloženega truda, namenjena prilagajanju okluzije po vstavitvi protetičnega nadomestka, pogosto občutno preveliki – morda celo nepotrebni.

Sodobna digitalna in analogna orodja, dobro zasnovani ter dosledno upoštevani protokoli, natančen prenos informacij brez izgube podatkov in nenazadnje tudi uporaba umetne inteligence nam danes omogočajo trdne temelje za načrtovanje in izdelavo protetičnih nadomestkov, pri katerih intraoralno brušenje oziroma prilagajanje kontaktov ni več potrebno ali pa je omejeno zgolj na minimalne korekcije.

Izbrati analogne metode, digitalne pristope ali kombinacijo obeh? Možnosti je veliko.

Z uporabo obraznih lokov, digitalnih prenosov analognih registratov, virtualnih artikulatorjev, registracije gibov spodnje čeljusti ter naprednih algoritmov umetne inteligence, imamo danes vse boljše možnosti, da prilagajanje okluzije pri digitalno izdelanih protetičnih nadomestkih zmanjšamo na minimum – ali ga celo popolnoma odpravimo.

Ob vseh dovršenih in dostopnih orodjih sodobne dentalne medicine se zato postavlja vprašanje: ali je res nemogoče optimizirati digitalni proces izdelave do te mere, da bi intraoralne korekcije okluzije postale le še grenak spomin preteklosti?