Obojestranska povezanost sladkorne in parodontalne bolezni

Jezik: slovenščina

Dovzetnost pacientov za razvoj parodontalne bolezni lahko povečajo nekateri sistemski in okoljski dejavniki, ki hkrati vplivajo na klinično sliko bolezni, kar vključuje njen obseg, resnost, hitrost napredovanja in odziv na našo terapijo. Zelo velik vpliv na potek parodontitisa ima sladkorna bolezen (diabetes), ki lahko med našim posegom pripelje tudi do življenjsko ogrožajočega stanja – hipoglikemije. Pogosto bolnike s sladkorno boleznijo spremljajo še drugi dejavniki, kot so hipertenzija, prekomerna telesna teža in kajenje, ki prav tako vplivajo na parodontalno zdravje.

Sladkorna bolezen je definirana kot skupina presnovnih motenj, ki se kažejo kot hiperglikemija oziroma kot stanje, ki nastane zaradi zmanjšane produkcije in/ali učinkov inzulina. Hiperglikemija je posledica številnih dednih in okoljskih dejavnikov in lahko vodi v akutne zaplete (diabetično ketoacidozo in diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom) ter pa kronične zaplete (mikro- in makroangiopatije, nevropatije in okvare drugih organov), kamor sodi tudi vpliv na parodontalna tkiva. Zobozdravniki lahko glede na število manjkajočih zob in delež zob z globokimi parodontalnimi žepki posumimo na še neodkrito sladkorno bolezen ali pa na prediabetes, ki v večini primerov sčasoma preide v diabetes.

Pacienti z diabetesom bodo pogosto imeli bolj izrazite radiološke in klinične znake parodontitisa, kar vključuje gingivitis, povečane globine sondiranja in povečano izgubo alveolarne kostnine ter posledično povečano izgubo zob. Dokazano je, da imajo pacienti s slabše urejenim diabetesom bistveno večje tveganje za agresivnejši potek parodontitisa. Dolgotrajno urejenost diabetesa določamo z merjenjem koncentracije glikiranega hemoglobina (HbA1c), ki je dober pokazatelj urejenosti koncentracije serumske glukoze v zadnjih dveh ali treh mesecih. Tako lahko pojasnimo agresivnejši potek parodontitisa in slabši odziv na našo terapijo tudi pri tistih pacientih, ki imajo trenutno ustrezen nivo serumske glukoze. Glikiran hemoglobin je namreč posledica nenadzorovane hiperglikemije, zaradi katere se je višek glukoze v krvi neencimsko vezal na hemoglobin.

Ob sprejemu pacienta z diabetesom je pomembno, da se pozanimamo o urejenosti koncentracije serumske glukoze, da vzpostavimo stik s pacientovim osebnim zdravnikom, da smo še posebej pozorni na stanje obzobnih tkiv in da preverimo, če ima pacient še druge dejavnike tveganja, ki so pogosto prisotni sočasno z diabetesom in ki imajo prav tako vpliv na zdravje obzobnih tkiv (npr. hipertenzija, debelost, kajenje). Dokazano je, da je naša terapija bolj predvidljiva in uspešnejša pri pacientih, ki dobro vzdržujejo ustrezen nivo serumske glukoze, medtem ko pri kronično povišanem nivoju serumske glukoze naša terapija ne bo nujno uspešna.

Ob obravnavi pacientov z diabetesom moramo biti pozorni na znake hipo- ali hiperglikemije, ki so lahko posledica stresa, strahu in bolečine ob naših posegih. Hipoglikemija je življenje-ogrožajoče stanje, ki zahteva takojšnje ukrepanje zdravstvenih delavcev. Zgodnji znaki hipoglikemije so tresavica, šibkost, lakota, hladna in potna koža, slabost, kasnejši znaki pa obsegajo tudi zmedenost, hipotenzijo in pa izgubo zavesti. V kolikor je pacient še zavesten, mu čimprej priskrbimo 15-20g enostavnih ogljikovih hidratov, pri nezavestnem pacientu pa takoj pokličemo 112 in apliciramo 1mg glukagona intramuskularno. Da se izognemo zapletom, paciente z diabetesom raje naročamo na zgodnje jutranje termine, ko je višji nivo endogenih kortikosteroidov, poskrbimo za kratke in neboleče posege ter paciente prosimo, da pred obravnavo ne izpustijo zajtrka oziroma obroka.